Mojco sem spoznala, ko je bila stara 5 let. Tiha, zadržana, sramežljiva, se je skrivala za mamico, ko sta prvič prišli v Smrčkov brlog. Ni se odzvala na prijazen sprejem. Mamino prigovarjanje je situacijo še poslabšalo – v velikih modrih očeh so se pričele nabirati solze in usta so se razpotegnila v krik brez glasu…
Mamino pojasnilo, da ima deklica diagnozo selektivnega mutizma, mi je le delno pomagalo razumeti. Gre za redko, precej neraziskano motnjo, ki je še redkeje jasno diagnosticirana in kot svetovalna delavka in učiteljica dodatne strokovne pomoči v osnovni šoli sem se s podobnim primerom doslej srečala le enkrat.
Selektivni mutizem se najpogosteje opazi pri otrocih med 3. in 8. letom starosti ter pri deklicah pogosteje kot pri dečkih. Značilno je, da otrok, ki sicer nima nikakršnih govornih ovir in anomalij, v določenih situacijah ne zmore glasovnega sporazumevanja, povsem brez zavor in posebnosti pa govori v varnem, znanem okolju z znanimi, bližnjimi osebami. Molčečnost, zadržanost in neodzivnost v specifičnih situacijah, okoljih ali le z določenimi ljudmi tako ne sodi v logopedsko, pač pa na psihološko področje in je kompleksna anksiozna motnja, ki bistveno zmanjšuje kvaliteto otrokovih socialnih interakcij, povečuje možnost čustvenih stisk, pojav psihosomatskih težav in kasneje bistveno vpliva na šolsko uspešnost.
Ob predpostavki, da vzroke za razvoj selektivnega mutizma iščemo v pretirani simbiotski navezanosti na otroku bližnjo osebo, v govorni fobiji – ko se otrok ob razvoju govora enostavno »boji« svojega glasu, v reakcijski molčečnosti, ko neznana, neobičajna situacija in okolje vzbudita v otroku tolikšno stisko, tesnobo in strah, da se zapre vase in ni zmožen govornega odzivanja, v manipulativnem vedenju, ko molk postane sredstvo za doseganje željenega ali enostavno pomeni agresiven odnos do osebe, ki je otrok ne mara, je razumljivo, da obravnava motnje mora zajeti predvsem psihološko področje, otrokov način dojemanja okolice, njegovega odzivanja nanjo, prilagajanje, čustvovanje, vzpostavljanje socialnih stikov, odnosov, predelavo informacij, razumevanje…
Mama je deklico opisala kot povsem običajno 4-letnico, ki je v domačem okolju sproščena, klepetava, igriva… V primerjavi s starejšo sestrico opažajo le, da je nekoliko manj radovedna, da se le redko sama zaigra, ima pa neznansko rada živali, zato je psihoterapevtka tudi predlagala druženje z živalmi.
Skupaj s starši in Mojčino psihologinjo smo oblikovali načrt in mu v grobem sledili. Pogosto se je namreč zgodilo, da je deklica prekrižala naše namene in smo se ves čas usklajevali ter prilagajali. Prvi mesec je prihajala 2x tedensko zgolj »na obiske«. Z mamico, sestrico in včasih tudi očkom so se oglasili »po naključju«, se sprehodili med konji in ostalimi živalmi (psi, kokoši, morski prašiček, dihurčki, zajčki…) na domačiji. Ob tem sem bila ves čas prisotna in se »pogovarjala« z Mojco, pa čeprav je bila to le enosmerna komunikacija. Mojca je že kmalu pokazala zanimanje predvsem za konje, ostale živali je niso tako privlačile. Po mesecu dni smo se zato odločili, da utrdimo njen odnos s ponico Luno. Tako je osrednja dejavnost njenih uric postalo druženje z Luno: krtačenje, čohljanje, vodenje na povodcu… Vključena sem bila v vse dejavnosti in počasi se je Mojčina družina pričela umikati, kar je deklica zelo dobro sprejela. Bila je sproščena in zaupljiva. Z menoj je še vedno komunicirala zgolj s pogledom, občasno s prikimavanjem ali odkimavanjem, sicer pa njenega glasu še nisem slišala. Kljub temu se je odzivala na vsa navodila, prinašala krtače, posnemala moje ravnanje s konji in upoštevala opozorila.
Po dobrih dveh mesecih je mama povedala, da je deklica doma izrazila željo, da bi Luno tudi jahala. Kljub močni motivaciji in sprejemanju novih okoliščin, tega sama ni zmogla povedati, je pa narisala risbico, na kateri jaha Luno. Pričeli sva z vodenim jahanjem in ohranjanjem občutka varnosti. V srečanja sem vnašala izzive: po jahališču sva razporedili spominske kartice z živalmi, Mojčina naloga pa je bilo njihovo posnemanje, pihali sva milne mehurčke, se žogali in pogosto odjahali v gozd, kjer sva poslušali različne zvoke in jih skušali posnemati. Cilj je bil izvabiti kakršnokoli zvočno oglašanje. Prvo leto našega sodelovanja je tako minilo v enostranskem govorjenju, a v dobro vzpostavljenem odnosu in vidnem zadovoljstvu deklice, ki je postala bolj samostojna, umirjena in samozavestna. V tem času so doma opazili spremenjeno vedenje predvsem v simbolični igri, rahljanju navezanosti na mamo in več socialnih interakcij s sosedovimi otroci. Mojca je pričela obiskovati tudi logopedinjo, a je bil napredek nemogoč, saj tudi z njo ni govorila, se je pa pričela občasno pogovarjati z vzgojiteljico v vrtcu, kar je bil zanjo velik napredek.
Po poletnih počitnicah sem pričakovala negotovost in ponovno zadrego, a sva z Mojco praktično lahko nadaljevali tam, kjer sva zaključili. Komaj je čakala na srečanja z Luno. Priprava kobilice je postala povsem njena dolžnost, ki jo je zelo suvereno opravila. Do zime sva počasi pričeli opuščati jahanje na lonži in ob prvih samostojnih uricah se je pojavil smeh. Sicer tih in sramežljiv, a je imel velikansko vrednost. Naslednji zvok, ki ga je Mojca zmogla, je bilo tleskanje z jezikom, kar je Luna razumela kot znak za hitrejše gibanje. Še vedno pa ni bilo govora. Ciljno smo spremenili metodo – moji samogovori in pripovedovanja so postali redkejši in nekaj najinih srečanj je minilo v suhoparni tišini. Videti je bilo, da deklice to ne moti in postajala je vedno boljša mala jahačica. Z Luno je odlično komunicirala, njen govor pa se je razširil na nekatere vrstnike v vrtcu in doma, pri logopedinji govora še ni bilo, pri psihologinji vse normalno.
Po dobrem letu in pol sem opazila, da deklica Luni šepeta v uho in se z njo tiho pogovarja. Čeprav so bili to izredni trenutki, jih nismo nagrajevali ali kako drugače izpostavljali. Želeli smo, da se vedenje utrdi in postane povsem običajno. Prišel je dan, ko zopet ni bilo nikakršnega odziva, a je napredek konstantno rasel. Tleskanju z jezikom se je najprej pridružil »stoj«, ko je želela Luno ustaviti. Potem so bile prve besede namenjene meni – »ja« in »ne«. Od tu dalje govor med nama in z Luno ni bil več problem. Močno smo utrjevali pridobljeno in ob koncu pomladi se je Mojca pričela pogovarjati tudi z logopedinjo in jesenskega odhoda v šolo smo se nekoliko manj bali, čeprav se je deklica v novih situacijah in ob stikih z neznanimi ljudmi vrnila v utrjene vedenjske vzorce brez govora in z vidno čustveno stisko.
Začetek šolskega leta je bilo za deklico izredno stresen. V vseh situacijah je z govorom naredila korak nazaj, le med konji in nama je ostal nespremenjen. Odločili smo se, da število obiskov povečamo, tako je prihajala 2x, včasih tudi 3x na teden. Druženja s konji so bila sproščena, zato smo vključili družbo vrstnice, ki je Mojca ni poznala in je prav tako obiskovala poni urice. Prvi dve srečanji sta minili v nekoliko večji zadregi, z manj glasnim govorom in manj sproščeno, a je bilo okolje dovolj varno in spodbudno, da se je odnos med deklicama okrepil in izoblikoval v pozitivno prijateljsko tekmovalnost in dopolnjevanje. Samozavest in čustvena stabilnost se je prenesla na vsa okolja in v večino situacij. Molčečnost se je pojavljala le še ob velikih pritiskih in v izjemnih negotovih okoliščinah. Uspešnost v šoli je bila dodaten varovalni dejavnik in tisto leto je Mojca samostojno nastopala na zaključni prireditvi v Smrčkovem brlogu.
Danes je vesela, radovedna in klepetava 9-letnica. Druženje s konji ji ogromno pomeni (opravila je tudi izpit jahač 1) in včasih pride trenutek, ko pove, da je imela slab dan in da se je prišla le pogovarjat z njimi.
Dunja Požaršek, univ. dipl. ped.