- UVOD
Moja družina je s konji povezana že več desetletij in neobhodno je bilo, da se zasidrajo tudi v moj um, srce, življenjsko filozofijo in v vsako celico mojega telesa. Delujejo na zavedni in nezavedni ravni, skrbijo za moj telesni, čustveni, socialni in intelektualni razvoj. Kot učiteljica jahanja se vsakodnevno srečujem z otroci z vseh vetrov, na različnih stopnjah razvoja in z različnimi predispozicijami ter nameni vključitve v konjeniški center. Ugotavljam, da terapija s pomočjo konja vedno pogosteje postaja pomemben člen pri obravnavi otrok z bralno – napisovalnimi, govorno – jezikovnimi, matematičnimi (številske in količinske predstave), osebnostno – čustvenimi (depresija, bulimija, avtoagresija…), vedenjskimi motnjami in motnjami avtističnega spektra, hiperaktivnih otrok z zmanjšano pozornostjo in koncentracijo… Zakaj?
- KLJUČNI ARGUMENTI
Senzorni sistem
Večina aktivnosti v otrokovih prvih sedmih letih življenja je del enega procesa: procesa organizacije zaznav v živčnem sistemu. V tem obdobju se otrok uči predvsem z gibanjem in senzoričnimi sistemi. Otrok se nauči gibati z rokami, nogami, manipulirati s predmeti, sedeti, stati, hoditi in teči v prostoru. V tem obdobju doseže neodvisno – samostojno gibanje in manipulacijo s predmeti. Preide obdobje številnih refleksnih reakcij, ki so mu pomagale razviti kontrolo telesa. Bogato socialno okolje, ki vključuje starosti in razvojni stopnji otroka ustrezne in pravilne gibalne aktivnosti in izkušnje ter sodelovanje z drugimi osebami, spodbuja razvoj njegovih možganov. Zdravi in povezani senzorični (čutni, zaznavni) sistemi so bistveni za zdrav razvoj možganov. Naše dojemanje sveta je torej določeno s čutili, kot receptorji živčnega sistema, ki zajemajo: čutilo ravnotežja v srednjem ušesu – vestibularni sistem, otip na koži, dotik – taktilni sistem, čutilo gibanja v mišicah, gibanje – proprioceptivni sistem, čutilo okusa, okus – gustatorni sistem, čutilo v očeh, vid – vidni sistem, čutilo v učesu, sluh – slušni sistem, čutilo v nosu, vonj – olfaktorni sistem (Martinčič et al., 2008: 73).
Senzorna integracija
Povezano delovanje vseh senzoričnih sistemov imenujemo senzorična integracija, to je podzavestna možganska organizacija notranjih telesnih zaznav in zaznav iz okolja (zaznave nam dajo informacijo o fizičnih pogojih telesa in o okolju okoli nas za učinkovit prilagojen odgovor nanje. Zaznave plavajo v možgane kot vodni tok v jezero. Možgani vsak trenutek sprejmejo nešteto zaznav iz vsakega delčka našega telesa in iz okolja, preverjajo, povezujejo, izbirajo in usmerjajo informacije. S tem omogočajo situaciji primerno prilagojeno namerno reakcijo/odgovor oz. vedenje. Kadar so zaznave dobro organizirane/integrirane, jih možgani lahko uporabijo za oblikovanje ustreznega čutenja, vedenja in učenja. (Ayres, A. J., 2005)
Disfunkcija senzorične integracije
Kadar ima otrok težave v kateremkoli procesu senzorične integracije, pride do senzorične disfunkcije. Vzrok zanjo leži v enem ali več senzoričnih sistemih. Možni vzroki so nerazvit ali netipično razvit živčni sistem, pomanjkljiva informacija znotraj živčnega sistema, informacija (dražljaj) morda ne pride do centralnega živčnega sistema (hrbtenjača, možgani) ali pa ni ustrezno procesirana. Katera koli težava v sprejemanju, organiziranju, interpretiranju obsežnega števila informacij, ki vstopijo v senzorični sistem in neprimeren odgovor nanje, lahko povzroči probleme. (Smith, K.A. Gouze, K.R., 2004)
Millerjeva (2000) je oblikovala temeljni koncept senzorne integracije in razložila motnje v procesiranju dražljajev na treh nivojih: motnje senzorne modulacije, motnje senzornega razločevanja, čutno-gibalne motnje. Posledice disfunkcije se izražajo v pretiranem iskanju ali pretiranem izogibanju dražljajev, ki se izražajo skozi vedenje – pomanjkljiva pozornost, nerodnost, hiperaktivnost, hiper/hipo občutljivost na dotik (grobost, agresija), težave s pomnjenjem, slaba grafomotorika, dispraksija, slabše količinske predstave, govorne motnje…
Terapevtsko jahanje
Terapija s pomočjo konja je indicirana pri vseh nevroloških okvarah, kjer prihaja do patološkega tonusa in s tem povezanih motenj koordinacije in ravnotežja. Učinki hipoterapije se kažejo na nevromotoričnem (normalizacija tonusa, vzpodbujanje vzravnalnih in ravnotežnih reakcij, izboljšanje simetrije, izboljšanje koordinacije, vpliv na hojo), senzomotoričnem (izboljšanje zaznavnih motenj, lastne zaznave telesa, zavedanje prostora, vpliv globoke senzibilitete), psihomotoričnem (zaupanje v samega sebe, razvoj osebnosti, večanje motivacije, aktivno sodelovanje) in sociomotoričnem (odpiranje v okolje, boljša socialna komunikacija) področju. Terapija senzorične integracije ob, na in s konjem se uvršča v sklop ergoterapije (delovna terapija s pomočjo konja), obravnava klienta pa zajame vse sisteme senzorike: vestibularni se krepi s samim gibanjem konja, ko otrok išče ravnotežje, se prilagaja in usklajuje z nihanjem; položaj telesa, zaznavanje sklepov, mišic, njihovo sproščanje in napenjanje daje povratne informacije proprioceptičnemu; taktilni je izpostavljen v celotnem procesu druženja s konjem; ker dejavnost poteka v naravi, je veliko različnih dražljajev tudi za sluh, vonj in okus; položaj otroka, ki sedi na konju pa omogoča velik spekter spodbud vidnemu sistemu. Delovni terapevt lahko posamezno aktivnost prilagodi, doda določene pripravljalne aktivnosti ali izbere primerne pripomočke za večjo stopnjo udeležbe posameznika: predmete, oblačila, pohištvo, opremo glede na vrsto stimulacije, ki jo posameznik potrebuje in skrbno načrtuje program aktivnosti (Dunn 2002).
- RAZPRAVA
Večina aktivnosti v otrokovih prvih sedmih letih življenja je del enega procesa: procesa organizacije zaznav v živčnem sistemu. V tem obdobju se otrok uči predvsem z gibanjem in senzoričnimi sistemi. Toda, če samo en senzorični sitem ne deluje, se npr. informacija na poti spremeni ali celo izgubi, to upočasni celotni senzorični sistem, kar imenujemo disfunkcija v senzorni integraciji. Otroci s senzorično disfunkcijo so lahko preveč občutljivi – hipersenzibilni (npr. že na normalen nivo hrupa otrok neustrezno reagira, ima premalo tolerance za dražljaje) ali pa premalo občutljivi – hiposenzibilni (otrokov živčni sistem ne procesira ali nepravilno procesira dražljaje, ne reagira nanje) na normalno količino dražljajev.
Konj je veličastno bitje, ki na človeka prenaša pozitivno energijo in že spontano, občasno prostočasno druženje s konji vnaša v vedenje in odzivanje otrok velike spremembe. Učijo se odgovornosti, potrpežljivosti, discipline, razumevanja, empatije, sočutja, samokontrole, vztrajnosti in predanosti. Ustvarjalno in učinkovito reševanje problemov in nepredvidljivih situacij med jahanjem in pri delu s konji terja od možganov sočasno delovanje različnih centrov. Če možgane v tej akciji spodbujamo, ustvarimo milijone različnih povezav in stikov, kar razvija in ohranja vitalnost in hitrost miselnih sposobnosti ter njihovo učinkovito odzivnost.
Delo s konji ponuja ogromno možnosti za spodbujanje pravilnega razvoja senzoričnega sistema in rehabilitacije v primeru hipo- ali hiper- senzibilnosti. Dotikanje konja, njegove dlake, mehkega predela okoli nozdrvi, zakopavanje rok v rep in grivo je že samo po sebi prijetno in mnoge hiperaktivne otroke pomiri, omogoča usmerjanje pozornosti – fokusiranje, posredno in neposredno vpliva na stabilnost telesa, mišični tonus, orientacijo v prostoru in času, uravnoteženo gibanje, križno-lateralno koordinacijo, motorično načrtovanje, vidne in slušne spretnosti, emocionalno varnost, omogoča nam pozornost in budnost. Konjeništvo in jahanje je izjemna, kompleksna in enkratna priložnost razvoja celotnega spektra zaznav. Terapija s pomočjo konja za otroke z motnjo predelave senzornih dražljajev je enkratna, univerzalna metoda in v tujini priznana veja, ki združuje delovno in hipoterapijo.
- ZAKLJUČEK
Disfunkcija senzorne integracije vpliva na celotno delovanje človeka. Pri otrocih se pogosto izraža s hiperaktivnostjo, motnjo pozornosti, koncentracije, bralno-napisovalnimi težavami, dispraksijo… Naravno okolje, konj in delovni terapevt so lahko učinkovit, nevsiljen, prijeten in igriv odgovor na izzive, ki jih predstavlja opisana motnja ali kot pravi Dennison (2007): »Če pogledamo otroke v igri, bomo videli globoko vez med igro, gibanjem in učenjem.«
LITERATURA:
Ayres, A. J. (2005). Sensory integration and the child. Los Angeles: Western Psychological Services.
Dennison P E, Dennison G (2007). Telovadba za možgane. Ljubljana: Založba Rokus Klett
Martinčič Štiblar D (2008). Anatomija, histologija, fiziologija. Ljubljana: Medicinska fakulteta
Miller, L. J., Wilbarger, J. L., Stackhouse, T. M., Trunnell, S. L. (2002). Use of clinical reasoning in occupational therapy: The STEP-SI model of treatment of sensory modulation dysfunction.
Smith A. K, Gouze R. K (2004). The sensory-sensitive child: practical solutions out-of-bounds behavior. New York
KIM JANEŽIČ, 2021