KONJENIŠTVO in TELOVADBA ZA MOŽGANE v SMRČKOVEM BRLOGU I. DEL – vestibularni sistem

Kot svetovalna delavka in učiteljica dodatne strokovne pomoči v vrtcu in osnovni šoli, se
že več kot 20 let srečujem z otroci, ki imajo različne težave na različnih področjih: bralno –
napisovalne, matematične (številske in količinske predstave), hiperaktivnost, pozornost in
koncentracija, govorno – jezikovne, osebnostno – čustvene (depresija, bulimija,
avtoagresija…), vedenjske, motnje avtističnega spektra… Primarni izvor vseh naštetih
motenj je v specifičnem delovanju možganov. V iskanju različnih poti, možnosti pomoči,
učinkovitih terapij in podpornega okolja, sem pričela hobi združevati s poklicno kariero,
rezultati pa presegajo vsa moja pričakovanja.

Gibanje je gonilo človekovega razvoja kot posameznika in kot vrste. Naš svet je 3-dimenzionalen
in tako se v njem tudi gibamo: naprej/nazaj, levo/desno, gor/dol. Vsak od teh treh načinov
spodbuja razvoj in delovanje določenih centrov v možganih, celostna in usklajena možganska
akcija pa omogoča optimalno funkcioniranje človeka na fizičnem, intelektualnem in čustvenem
področju.
Če upoštevamo, da pravilni gibalni vzorci spodbujajo biološke spremembe v možganih, da vse,
kar spreminja um, spreminja tudi telo in vse, kar spreminja telo, spreminja tudi um, je neizogibno
dejstvo, da specifične gibalne dejavnosti in aktivnosti pozitivno vplivajo na nevrološki razvoj
možganskih povezav in centrov in s tem zmanjšujejo verjetnost učnih, čustvenih, socialnih in
govornih težav, oziroma pozitivno vplivajo na njihovo odpravljanje. To so vsekakor izredno
spodbudna dejstva, ki nam ponujajo vrsto možnosti in razlogov, da ne obtičimo na mestu, se ne
vdamo v usodo, se ne sprijaznimo s trenutno situacijo, pač pa aktivno stopimo v proces gibanja,
učenja in spreminjanja.
Vestibularne (položaj v prostoru in sprememba le tega), proprioceptične (moč, pritisk, temperatura,
vibracije) in taktilne dražljaje (tip, dotik) lahko označimo kot »pomembne zaznave«, ker tvorijo
temelj senzorične integracije in spretnosti senzoričnega procesiranja, ki sicer zajemajo še sledeče
čutilne sisteme: vizualni (vid), avditivni (sluh), olfaktorni (vonj). Vzburjanje teh treh kanalov, so
poleg avtonomnega živčnega sistema (dihanje, bitje srca…), temelj za razvoj možganov. Ko
razvijamo in urimo en sistem, ta na mnogo načinov vpliva na procesiranje informacij v drugih dveh.
Kompleksno procesiranje informacij (dražljajev, zaznav) v možganih in vzorcev po katerih se te tri
vrste zaznav integrirajo, so ključ za uspeh. Skoraj vsi otroci, ki imajo težave v senzoričnem
procesiranju, imajo težave vsaj na enem od teh treh področij, pogosto pa kar na vseh treh, kar je
razumljivo glede na to, da je njihovo delovanje intenzivno povezano.
Pravo učenje, ki vzpostavlja smiselne povezave, se začne z gibalnim odzivom na čutni dražljaj,
nato se ustvarja kontekst ali izkušnja za razumevanje čutnega vnosa (senzorični / zaznavni
proces) in se zaključi s telesnim izražanjem misli (modulacija motoričnega / gibalnega odgovora
na vnos). Učenje bi tako lahko razumeli tudi kot urjenje/utrjevanje/sidranje spretnosti, ki nam
omogočajo znanje izraziti. Pri govoru, pisanju, računanju, igranju na instrument, risanju, petju,

plesnih ter športnih gibih je pridobivanje znanja tesno povezano z razvojem spretnosti, ki podpirajo
in izražajo to znanje. Vsako pravo učenje se zgodi le v okviru celotnega senzo – motoričnega
kroga. Ko razvijamo te spretnosti, uporabljamo telesne mišice, utrjujemo tako njihove nevronske
poti kot tudi povezave s spoznavnimi potmi. Učenje se torej ne dogaja samo v glavi. Aktivno
mišično izražanje je pomemben pogoj za učenje. Prav telesnemu izražanju se moramo zahvaliti za
napredovanje in razumevanje v učnem procesu.
Konj je veličastno bitje, ki na človeka prenaša pozitivno energijo in že spontano, občasno
prostočasno druženje s konji vnaša v vedenje in odzivanje otrok velike spremembe. Učijo se
odgovornosti, potrpežljivosti, discipline, razumevanja, empatije, sočutja, samokontrole, vztrajnosti
in predanosti. Ustvarjalno in učinkovito reševanje problemov in nepredvidljivih situacij med
jahanjem in pri delu s konji terja od možganov sočasno delovanje različnih centrov. Če možgane v
tej akciji spodbujamo, ustvarimo milijone različnih povezav in stikov, kar razvija in ohranja
vitalnost in hitrost miselnih sposobnosti ter njihovo učinkovito odzivnost.
Konjeništvo in jahanje je izjemna, kompleksna in enkratna priložnost razvoja celotnega spektra
zaznav in idealna aktivnost spodbujanja aktivacije vestibualrnega sistema, ki ima osrednjo vlogo v
biološkem funkcioniranju vseh možganskih aktivnosti in je temeljno organizacijsko orodje za razvoj
vseh ostalih možganskih procesov ter tako posredno in neposredno vpliva na stabilnost telesa,
mišični tonus, orientacijo v prostoru in času, uravnoteženo gibanje, križno-lateralno koordinacijo,
motorično načrtovanje, vidne in slušne spretnosti, emocionalno varnost, omogoča nam pozornost
in budnost. Med pogostimi specifičnimi učnimi težavami otrok, ki so v tesni povezavi z delovanjem
vestibularnega sistema so različne motnje branja, pisanja in matematike, disleksija, motnje
pozornosti, koncentracije, hipraktivnost, slaba grafomotorika, različne govorno – jezikovne motnje,
težave v časovni in prostorski orientaciji ter številne druge.
Z združevanjem znanja iz edukacijske kineziologije (raziskovanje in uporaba naravnih gibalnih
izkušenj za podporo učenju), pedagogike, defektologije in psihologije z znanjem in izkušnjami na
področju pedagoškega jahanja in konjeništva, predstavljam nekaj vaj, ki jih otroci in mladostniki
lahko izvajajo s pomočjo konja kot osrednjo aktivnost ali kot del učnega procesa, z namenom
izboljšanja jahalnih veščin.

1. 1. Menjavanje različnih položajev in perspektive – vaji, ki jih lahko izvajamo v mirovanju ali
      hodu, podkrepimo še z dvigovanjem trupa v sedeči položaj (1. primer) in dvigovanjem glave
      (2. primer).

2. 2. Vaje prečenja horizontalnega in vertikalnega telesnega centra gor/dol, levo/desno, osno
      vrtenje; izvajam jih v mirovanju in hodu, za popestritev jahalnih treningov pa tudi v kasu;
      pravilno prečenje sredinske linije otrokom pogosto predstavlja težavo, saj mora zgornji ali
      spodnji del telesa ohranjati ravno linijo, vaje na konju pa omogočajo, da je spodnji del
      »fiksiran« v pravi položaj;

     

2. 2. Vaje dopolnim z različnimi pripomočki – baloni, ribiško mrežico, žogami…, ki jih naredijo še zabavnejše in spodbujajo vizualno motorično koordinacijo. Te igre pogosto izvajam v parih ali celo v manjših skupinah.

Nujno je potrebno omeniti, da na spodbujanje
senzorne integracije pozitivno vpliva že samo konjevo gibanje in menjava koraka, hoda in galopa.

Pri vseh vajah je pomembna varnost, sproščenost in zaupanje. Vodi pa naj nas otrokova oziroma
klientova motivacija, igrivost in prijetno počutje.

                                                                                                                      Dunja Požaršek, univ. dipl. ped.

Naslednjič: proprioceptični in taktilni sistem

Viri:
Armstrong, T. (2003). You´re Smarter Than You Think: A Kid´s Guide to Multiple Intelligences.
Free Spirit Publishing Inc. Minneapolis, Minnesota, USA.
Ayres, A. J. (1979, 2005, 2008). Sensory Integration and the Child. Los Angeles. Western
Psychological Services.
Dennison, E. P. & Dennison, E. G. (2007). Telovadba za možgane. Ljubljana. Rokus Klett