Tam nekje do šestega leta starosti se zgodi vse tisto, kar nam potem vse življenje barva pogled na svet. Takrat dobimo nevidna očala, skozi katera vse življenje gledamo na ta svet, od teh očal je odvisno, ali smo optimisti ali pesimisti, in še marsikaj …
Feri Lainšček
- DEL – taktilni sistem
Koža nas kot plašč prekriva in je najstarejši organ, naše prvo sredstvo komunikacije in naš najbolj učinkovit varuh. Dotik je občutek, ki je najtesneje povezan s kožo in je prvi, ki se razvije v človekovem zarodku. Kot šolski svetovalni delavki in učiteljici dodatne strokovne pomoči mi je neposreden kontakt z otroci še kako pomemben. Je dregljaj za pozornost, je stisk za zaupanje, objem za tolažbo, »petka« ob uspehu… Deluje tudi takrat, ko ne najdemo besed. Ob vračanju v šolske klopi po corona karanteni z našimi najmlajšimi, je to dejstvo dobilo še nove, globlje razsežnosti, ki imajo neprecenljiv vpliv na otrokov zdrav, normalen razvoj.
Povezano delovanje vseh senzoričnih – zaznavnih telesnih sistemov imenujemo senzorična integracija, to je podzavestna možganska organizacija notranjih telesnih zaznav in zaznav iz okolja, ki nam dajo informacijo o fizičnih pogojih telesa in o okolju okoli nas za učinkovit prilagojen odgovor nanje. Zaznave plavajo v možgane kot vodni tok v jezero. Možgani vsak trenutek sprejmejo nešteto zaznav iz vsakega delčka našega telesa in iz okolja. Podobno kot miličnik na cesti usmerja promet, možgani preverjajo, povezujejo, izbirajo in usmerjajo informacije. S tem omogočajo situaciji primerno prilagojeno namerno reakcijo/odgovor oz. vedenje. Kadar so zaznave dobro organizirane/integrirane, jih možgani lahko uporabijo za oblikovanje ustreznega čutenja, vedenja in učenja. S tem tvorijo temelje za akademsko učenje in socialno vedenje. Kadar pa je tok informacij neorganiziran, življenje postane kot huda ura in zmeda v zastoju prometa (Ayres 1979).
Senzorična integracija torej pomeni povezati vse zaznave v smiselno celoto, da bi se lahko nanje ustrezno odzvali. Več senzornih sistemov je vključenih, bolj natančna in več dimenzionalna je informacija ter modulacija odgovora nanjo.
TAKTILNI SISTEM med senzoričnimi sistemi navadno najbolje registriramo. Omogoča učinkovito procesiranje informacije o dotiku preko kože. Čutnice po celem telesu sprejemajo informacije o rahlem dotiku, pritisku, temperaturi in bolečini. Vse dnevne aktivnosti (umivanje, česanje, hranjenje, oblačenje, igranje, šolsko delo so odvisne od funkcioniranja taktilnega sistema. Dobro razvit taktilni sistem omogoča otroku interakcije z drugimi ter pozornost in koncentracijo v skupini. Ima torej pomembno vlogo v določanju otrokovega fizičnega, mentalnega in emocionalnega vedenja. Omogoča mu varnost in omejitve v gibanju, razločevati med stvarmi ter izvesti naloge (motorično načrtovanje), ki si jih je zadal. Tipno zaznavanje daje potrebne informacije za številne vsakodnevne spretnosti: zavedanje svojega telesa (telesno percepcijo), motorično načrtovanje (pomembno za grobo in fino motorično kontrolo), vidno diskriminacijo (otrok integrira vidne in tipne dražljaje), jezik (med gibanjem in dotikanjem otrok posluša komentarje: besede se povezujejo z aktivnostmi, čustvi, ljudmi…) , akademsko učenje (taktilno procesiranje ima velik vliv na učenje v šoli – mnogo aktivnosti zahteva ročno manipulacijo), emocionalno varnost (najprej se naučimo sprejeti dotik matere ob rojstvu) ter socialne spretnosti (dobro reguliran taktilni sistem je temelj za dotike z ljudmi v naši okolici). Medtem ko nam ravnotežje in propriocepcija povesta, kaj se dogaja znotraj nas, nam dotik pove, kaj se dogaja v okolju. Dotik pomaga voditi ostale čute v raziskovanju zunanjega sveta. Z dotikom otrok išče hrano (iskalni, sesalni in požiralni refleks), ugodje (objem, zibanje, ljubkovanje, umiritev), ugotavlja razliko med vročim in hladnim, pritiskom, bolečino. Gibanje, zvok (vibracije) in gledanje vsebujejo dotik.
Težave v taktilnem sistemu oz. zaznavanju dotika: sistem je lahko hiper / preveč občutljiv, hipo / premalo občutljiv ali pa se težave kažejo kot problem taktilne diskriminacije (razlikovanja). Nekateri otroci so pretirano občutljivi in tudi preveč pozorni na dotik. Lahko imajo problem s senzorično modulacijo (prilagajanjem) in so nesposobni zadržati ali pa spregledati taktilne dražljaje. Posledično se ti otroci ves čas zavedajo občutka obleke na svoji koži, las na vratu, očal na nosu in jih to moti. Pri tem imajo lahko težave usmeriti pozornost na druge dražljaje kot so npr. zvok človekovega glasu, saj so preveč zasičeni s sporočili o dotiku, zato enostavno preslišijo pomembne informacije. Njihov varovalni sistem deluje nepretrgoma. Mnogo taktilnih dražljajev predstavlja za otroka grožnjo, ki se ji hoče izogniti. Otrok morda nima težav z dotikanjem, ima pa jih s sprejemanjem dotika. Tak otrok je videti prestrašen, agresiven, ni pripravljen sodelovati doma in v vrtcu / šoli in je neomajen pri nadzoru taktilnih dražljajev iz okolja. Veliko energije porabi za varovalne reflekse (boj – umik ali občutek groze / zmrzne). Zato ima tudi manj energije in pozornosti za učenje in sodelovanje.
Spet drugi otroci so premalo občutljivi na dotik. Lahko imajo nizek nivo budnosti in ne zaznajo taktilnih dražljajev, dokler ti niso zelo močni. Ti otroci nimajo občutka, kje smo se jih dotaknili, kar je pomembno povezano z razvojem samozavedanja in motoričnega načrtovanja. Hranjenje in problemi v razvoju govora so lahko povezani s premalo občutljivim in odzivnim taktilnim sistemom. Otrok težko premika hrano z jezikom po ustih ali oblikuje glasove, če ima pomanjkljivo zavedanje ust. Pomislite, kako se počutite še nekaj časa po injekciji proti bolečini v ustih (nejasno izgovarjate glasove in hrana uhaja iz ust). Spet tretji otroci imajo slabo taktilno diskriminacijo. Ti otroci dotik zaznajo, videti pa je, kot da so nesposobni določiti obliko, velikost, strukturo predmeta, ki so se ga dotaknili. Imajo težave pri razlikovanju predmetov v torbi, puščici ali denarnici, niso razvili spomina za taktilne izkušnje. Slabo občutenje, prispeva k slabšem razvoju sposobnosti ravnanja s predmeti ter prav tako k slabši samopodobi, telesni shemi in težavam v motoričnem načrtovanju. Pomislite, kako težko je ravnati s predmeti, če nosimo debele ali grobe volnene rokavice. Otrok, ki ne dobi ustreznih taktilnih informacij ter izgubi stik s svojim telesom (ali pa ga sploh ne razvije), se ne počuti prizemljenega oz. v svojem telesu. V stresni situaciji je hitro zmeden, zgubi občutek za čas in prostor. Da bi se tak otrok počutil dobro, potrebuje stalen pritisk na svoje telo, išče druge osebe, na katere se »prilepi«, da določa meje svojega osebnega prostora.
Delo s konji ponuja ogromno možnosti za spodbujanje pravilnega razvoja taktilnega sistema in rehabilitacije v primeru hipo- ali hiper- senzibilnosti. Dotikanje konja, njegove dlake, mehkega predela okoli nozdrvi, zakopavanje rok v rep in grivo je že samo po sebi prijetno in mnoge hiperaktivne otroke pomiri, omogoča usmerjanje pozornosti – fokusiranje.
Namensko pa lahko dodatno vplivamo z naslednjimi vajami:
- Otroka popeljemo med različnimi konji, da poboža njihovo dlako, potem mu zavežemo oči in skuša ugotoviti, katerega konja mu ponudimo v dotik.
- Podobno lahko z zavezanimi očmi ugotavlja dele konjevega telesa – griva, rep, hrbet, trebuh…
- Skrivnostna vreča – v neprosojno vrečo pospravimo različne krtače in strgala za čiščenje konja. Otrok potem z roko seže v vrečo, izbere en kos in z dotikom ugotavlja, kaj ima v rokah.
- Poslikava konja in otroka – otroku ponudimo prstne ali jedilne barve, s katerimi si lahko poslika roke, obraz in tudi konja.
- Otroci se tudi zelo radi igrajo konjičke, posnemajo njihovo hrzanje, galopiranje, vedenje… Igro lahko izkoristimo še za krtačenje in čohljanje »konjičkov« z različnimi krtačami in različno močnimi pritiski, ob toplem vremenu tudi za ščetkanje bosonogih podplatov.
- Posebno doživetje in bogata taktilna izkušnja je valjanje v senu ali iskanje izhoda med tesno postavljenimi balami.
Vsekakor je možnosti neskončno, če le uporabimo domišljijo, se nalezemo otroške igrivosti, sproščenosti in veselja.
Dunja Požaršek univ. dipl. ped.
Viri:
Armstrong, T. (2003). You´re Smarter Than You Think: A Kid´s Guide to Multiple Intelligences. Free Spirit Publishing Inc. Minneapolis, Minnesota, USA.
Ayres, A. J. (1979, 2005, 2008). Sensory Integration and the Child. Los Angeles. Western Psychological Services.
Dennison, E. P. & Dennison, E. G. (2007). Telovadba za možgane. Ljubljana. Rokus Klett.